Geografija Karpatskega bazena
Geografija Karpatskega bazena
Karpatski bazen z vseh strani obdajajo gorovja: na zahodu Alpe, na severu, vzhodu in zahodu pa – približno 1500 km široko – Karpati ter Dinarsko gorstvo. Najvišja točka v Karpatih je Gerlachovský vrh (madžarsko Gerlachfalvi-csúcs) v Visokih Tatrah, meri 2655 m.
Pred več milijoni let sta v globini 4000 m na območju, ki zajema današnji Zagreb, Kulcs (vas severno od mesta Dunaújváros) ter tok reke Hernád, treščili afriška in evroazijska litosferska plošča. Z gubanjem je nastal evroazijski gorski svet, znotraj tega tudi Karpati, notranjost kotline se je pogrezala. Spremembo je spremljalo tudi vulkansko delovanje. Morje se je spremenilo v jezero in se nato ponovno napolnilo. Povečalo se je delovanje rek. V času ledene dobe sta bili reki Donava in Tisa že izoblikovani. Njuni rečni strugi sta se nenehno spreminjali, izoblikovale so se kamnite terase in usedline.
V ledeni dobi so širjenje snežnih površin ustavili Karpati, mrzli vetrovi so večji del Karpatskega bazena spremenili v tundro (Rácz, Szilassi, Szlukovényi 2009: 6−7).
V vzhodnem delu Karpatov, na območju današnje Romunije, so zaradi vulkanskega delovanja nastali izviri ogljikove kisline, ki so jih so zaradi svojega bridkega okusa poimenovali ‘vinska voda’.