Znani ljudje
Madžarska znanost ima veliko izvstnih predstavnikov. Mnoge izmed njih so nagradili z Nobelovo nagrado. Na naslednjih dveh zaslonskih straneh bomo predstavili nagrajence in njihovo delo.
Klikni na posamezno sliko in spoznal boš Nobelove nagrajence.
Nobelovi nagrajenci iz kemije
Richárd Zsigmondy (1865–1929) – Nobelova nagrada za kemijo (1925)
György Hevesy (1885–1966) – Nobelova nagrada za kemijo (1944)
John Charles Polanyi (1930– ) – Nobelova nagrada za kemijo (1983)
Nobelovi nagrajenci za medicino
Róbert Bárány (1876−1936) – Nobelova nagrada za medicino (1914)
Albert Szent-Györgyi (1893−1986) – Nobelova nagrada za medicino (1937)
György Békésy (1899−1972) – Nobelova nagrada za medicino (1961)
Carleton D. Gajdusek (1923−2008) – Nobelova nagrada za medicino (1976)
Rodil se je na Dunaju, kjer je študiral na Medicinski fakulteti in Tehnični visoki šoli. Leta 1890 je doktoriral in se odselil v Berlin, kjer je postal sodelavec fizika, profesorja Kundta. Raziskoval je področje koidne kemije in mikroskopije. Leta 1903 je razvil ultramikroskop, s katerim so vidni delci velikosti milijonine milimetra. Zsigmondy je ugotovil, da snovi pri delitvi v razredčilu razpadejo na tri različno velike dele, ki so: mikroni, ultramikroni in amikroni. Za ločevanje bakterijsko majhnih delov je iznašel membranski filter, deset let kasneje pa še ultrafini filter. Leta 1925 je za svoj izum prejel Nobelovo nagrado.
(http://www.chemgeneration.com/hu/chemists/zsigmondy-rich%C3%A1rd-(1865-1929).html)
Rodil se je leta 1885 v Budimpešti z imenom György Bischitz. Študij je začel na Univerzi v Budimpešti, nato pa nadaljeval v Berlinu in doktoriral v Freiburgu. Vodil je Oddelek za fiziko in kemijo na Tehniški fakuteti v Budimpešti. Raziskoval je tudi v Zürichu, Manchestru, Feiburgu in Stockholmu. Leta 1920 je na povabilo kemika Nielsa Bohra odpotoval v Koppenhagen. Njihov skupni cilj je bil najti 72. element Mengyelejevega periodnega sistema, ki so ga poimenovali hafnij, po starem latinskem imenu za Koppenhagen. Leta 1943 je pred nemškim odkupatorjem pobegnil v Stockholm, leto kasneje pa prejel Nobelovo nagrado za kemijo za uporabo izotopov kot indikatorjev. Leta 1959 je prejel nagrado za mirno uporabo atomov, za svoje raziskave mirne uporabe radioaktivnih izotopov
(http://www.chemgeneration.com/hu/chemists/hevesy-gy%C3%B6rgy-(1885-1966).html).
Po končani gimnaziji v Budimpešti je sodeloval na seminarjih fizike na Univerzi v Berlinu, kjer je spoznal Einsteina, Plancka, von Laueja ter ostale pomembne osebnosti moderne fizike. Leta 1925 je diplomiral kot kemijski inženir, vendar je pogrešal živo znanstveno delo Berlina. S pomočjo Mihályja Polányija so ga povabili v Inštitut cesarja Wilhelma v Berlin (Kaiser-Wilhelm-Institut für Chemie). Njegova naloga je bila odkriti vzrok za nahajanje atomov v simetriji kristalov. Delal je na univerzah v Nemčiji, od leta 1930 pa na Univerzi v Princetonu. Imel je pomembno vlogo pri razvoju atomske bombe. Nobelovo nagrado za kemijo je prejel leta 1963 skupaj z Mario Goeppert Mayerrel in J. H. D. Jensennelom za področje teorije atomskih delov ter za iznajdbo in uporabo osnovnih načel simetrije.
Oče Jánosa Polányija je leta 1922 zapustil Madžarsko. Polányi se je rodil v Berlinu. Študiral je v Manchestru, nato pa delal na univerzah v Angliji, Ameriki in Kanadi. Od leta 1962 je profesor na Univerzu v Torontu. Želel je razumeti, kako se spreminjajo energijska stanja molekul pri kemijskih reakcijah. Pri raziskovanju predaje energije pri stiku osnovnih atomov in molekul je odkril osnovna spoznanja. Svetovno znan je postal z raziskovanjem infrardečih radioaktivnih žarkih in kemijskih reakcij. Pri raziskavi kemijskih laserjev je odkril, da se energija kemijske reakcije neposredno preoblikuje v lasersko svetlobo. Leta 1986 je skupaj z D. R. Herschbachom in Yuanom T. Leevom prejel Nobelovo nagrado za kemijo za iznajdbe na področju dinamike elementarnih kemijskih procesov
(http://mek.oszk.hu/02000/02056/html/polanyi/polanyi.htm)
Rodil se je v Budimpešti, maturo opravil na gimnaziji, kjer ga je fiziko učil znani profesor József Öveges, in sicer s poskusi in z razumljivimi razlagami. Na Tehniški fakuteti v Budimpešti je postal kemijski inženir, nato pa je tudi doktoriral. Po padcu revolucije je s prvim emigracijskim valom decembra leta 1956 zapustil Madžarsko. Živel je v Kanadi, nato pa v Združenih državah. Od leta 1956 je profesor na Case Western Reserve University, od leta 1977 pa znanstveni direktor na Inštitutu za raziskovanje ogljikovodikov na University of Southern California. Od leta 1991 je direktor na Inštitutu za raziskovanje ogljikovodikov Loker (Los Angeles).
Najpomembnejše rezultate je dosegel na področju moderne organske kemije, in sicer z raziskovanjem karbokationov in njihovim izoliranjem. Leta 1994 je bil nagrajen z Nobelovo nagrado na kemijo za svoje raziskovanje in izoliranje karbokationov. Njegovo delo je odprlo nove poti za pripravo ogljikovodikov (http://mek.oszk.hu/02000/02056/html/olah/olah.htm).
Rodil se je na Dunaju, njegov oče Ignác Bárány je bil bančni uslužbenec, njegova mama Maria Hock pa hči znanega praškega znanstvenika. Leta 1900 je v rodnem mestu diplomiral na medicini, nato pa opravljal internistične in psihiatrične študije na različnih nemških klinikah. Delal je na Kliniki za sluh Univerze na Dunaju, kjer je opazil, da se pacientom po pranju ušesa vrti. Odkril je, da sta pojav vrtoglavice in njegova intenziteta odvisna od temperature tekočine za splakovanje ušesa. Odkril je, da je temperatura notranjega ušesa približno 37 °C, če pride v stik s snovjo, katere temperature odstopa od normalnega, pa to povroči vrtoglavico. Sam pojav ni nevaren, prav nasprotno. Pomanjkanje reakcije lahko razvije kronično stanje in razširitev vnetja v notranjosti ušesa na druge dele. Róbert Bárány je za raziskovanje slušnega čutila ter delovanja ravnotežnega aparata pri človeku leta 1914 prejel Nobelovo nagrado za medicino.
Albert Szent - Györgyi se je rodil v Budimpešti, tam je tudi študiral. Kasneje je raziskoval v Bratislavi, Pragi, Berlinu, Leidnu in Groningenu na področjih biologije, lekarništva, bakterologije, fizike in kemije. V Cambridgu je odkril, da pomanjkanje tistih snovi, ki zavirajo procese v človeškem telesu, najdemo v citrusih in v človeški nadledvični žlezi, vendar mu jih je uspelo izolirati v zelo majhni količini. Določene snovi so za delovanje človeškega telesa nepogrešljive. Pridelajo jih lahko samo rastline in živali. Njegov cilj je bil najti rastlino, iz katere bi lahko pridobil večjo količino heksuronske kisline. To je bila rdeča paprika. Leta 1932 je heksuronsko kislino istovetil s C-vitaminom ter odkril, da se z njo lahko zdravi skorbut, in ga preimenoval v askorbinsko kislino. Zasnoval je izdelavo C-vitamina iz paprike. Leta 1937 je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado za medicino. Madžarsko je zapustil leta 1947 (http://www.feltalaloink.hu/tudosok/szent-gyorgyialbert/html/sztgyoralbindex.htm).
György Békésy se je rodil v Budimpešti, diplomiral je iz kemije na Univerzi v Bernu, doktoriral pa je iz fizike na Univerzi Pázmány Péter v Budimpešti. Leta 1961 je za svoje raziskave notranjega ušesa in iznajdbe fizikalne stimulacije znotraj polža prejel Nobelovo nagrado za medicino. S stroboskopsko fotografijo in srebrnimi delci je pokazal, da se bazilarna membrana v polžu giblje kot površinski val, ko je uho stimulirano z zvokom. Zaradi strukture polža se zgodi, da zvok različnih frekvenc zaniha bazilarno membrano na različni oddaljenosti vzdolž polža. Postavil je hipotezo, da ta pojav omogoča ušesu razlikovati frekvence, če so čutilni receptorji na različnih mestih vzdolž polža povezani s slušnim centrom v možganih na prostorsko urejen način. Na povabilo Univerze v Harvardu je svoja raziskovanja razširil na vid in ostala čutila (http://www.omikk.bme.hu/archivum/magyarok/htm/bekesyrov.htm).
Rodil se je v Združenih dražavah Amerike, zato se ga ne uvšča med madžarske Nobelove nagrajence, čeprav njegovi starši izvirajo iz Nyitre in Debrecena (Madžarska). V petdesetih letih 20. stoletja je opravljal virološke in epidemiološke raziskave na centru Walter Reed Army Medical Center, na Inštitutu Pasteur v Teheranu in v Merbournu na Walter and Eliza Hall Institutu. Na Papui Novi Gvineji je raziskoval bolezen kuru ljudoželskega plemena in odkril, da nalezljivo bolezen povzroča beljakovina. Pred tem so menili, da bolezni povzročajo samo virusi ali bakterije. Leta 1976 je prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino za svoja raziskovanja na področju virologije. (http://mek.oszk.hu/02000/02056/html/, http://www.wissen.de/lexikon/gajdusek-daniel-carleton).