Sosednji narodi in kulture

Leta 1961 je izšla prva zbirka madžarske književnosti v Prekmurju, to je bila pesniška zbirka Lajosa Vlaja (1904−1966) z naslovom Versek/Pesmi. V pesmih tematizira človeka, ki je živel v vojnih časih. Pri izoblikovanju madžarske književnosti je imel pomembno vlogo zbornik Naptár (Koledar).
V šestdesetih letih so madžarski jezik postisnili v ozadje, le v književnosti so se pisci smeli povsem svobodno izražati. To so prepoznali tudi člani generacije Tavaszvárás (′pričakovanje pomladi′). To so bili Sándor Szúnyogh, Pál Szomi in József Varga, ki so ustvarili osnove sodobne madžarske književnosti v Prekmurju. Njihova dela so izšla naprej v antologiji Tavaszvárás (Pričakovanje pomladi), nato pa tudi v samostojni izdaji (Varga József: Vabljenje sonca/Naphívogató, Sándor Szúnyogh: Sporočilo iz Halicanuma/Halicanumi üzenet, Pál Szomi: Astra/Őszirózsa).
Literarni zgodovinar Lajos Bence opisuje ta dela kot tradicionalna ljudska lirika. V Prekmurju se je pojavila tudi avantgarda. Za to obdobje je značilno signalistično pesništvo ali minimalistična lirika, predstavitev bistva. V prvih izdajah zbornika Naptár so bile objavljene pesmi in novele Józsefa Varge, Pála Szomija in Sándora Szúnyogha. Od leta 1960 so bili objavljani tudi prevodi slovenske književnosti.

Sándor Szúnyogh (1942−1998)

József Varga (1930−)

Od leta 1980 so v prekmurju ustvarjali književniki različnih generacij. Pisateljica Zsuzsa Báti Koncz je prišla v Prekmurje iz Novega Sada in v zrelih letih izdala pesniški zbirki Útravaló (Popontica) in Kettőnk évszakai (Najini letni časi). Lajos Bence je kot študent izdal svojo prvo pesniško zbirko Szíves szívtelen (Srčno brezsrčen). Ustvarjali so tudi še književniki generacije Tavaszvárás.
Dvojezična izdaja Lendvai Füzetek (Lendavski zvezki) je izhajala od leta 1973, s krajevnimi, kulturnozgodovinskimi, z etničnimi in zgodovinskimi študijami. V drugi izdaji so bile objavljene pesmi mladih pesnic Joláne Novak in Gabrielle Bence Utroša.
Cilj časopisa Muratáj (Pokrajina ob Muri) je bila zavedanje samega sebe, vzbujanje narodne pripadnosti in identitete. V njem so objavljani članki z različnih področij.

Pisatelji in pesniki (Albert Halász, László Göncz, János Toplak C., Judit Zágorec Csuka, Gabriella Bence Utroša, Dániel Balazsek) so v devetdesetih letih dvajsetega stoletja tematizirali sprejemanje lastne vloge.
„Pisci so morali razčistiti svojo vlogo med državno, uradno in narodnostno književnostjo. Slovenski književniki so manjšinski književnosti pripisovali povezovalno funkcijo med madžarskim in slovenskim narodom, med obema jezikoma in književnostma. Ta povezovalna funkcija je bila v začetku kulturnopolitična, danes se mora preoblikovati. Madžarska književnost v Sloveniji in slovenska književnost posredujeta dve kulturi, sta v medsebojnem iskrenem odnosu, zato je dandanes primernejša funkcija posredovanja kulture. […]
Število književnih naklad se je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja povečalo, bila so bogatejša z novimi književnimi zvrstmi. Ni več prevladovala lirika, več je bilo otroške in mladinske literature, zelo malo je bilo epike (romanov) in drame. S povečanjem različnih zvrsti se je razširila tudi tematika (Zágorec-Csuka Judit A muravidéki magyar könyvek világa Muravidéki Baráti Kör Kulturális Egyesület: Pilisvörösvár, 2010, 10−15), http://mek.oszk.hu/09500/09557/09557.pdf).