Sosednji narodi in kulture

Tikanje in vikanje v madžarščini povzroča govorcem drugih kulturnih krogov velike preglavice. S tikanjem nimajo težav, deluje podobno kot v slovenskem jeziku. Uporablja se v komunikaciji s prijatelji, z bližnjimi znanci, kjer ni večjih družbenih ali starostnih razlik. S svojimi otroki se tikamo. Težje je, če govorci niso v enakovrednem položaju, saj takrat uporabljamo dve različici vikanja: »magázás« in »önözés«. Prvo obliko pozna tudi slovenščina, drugo obliko pa bi lahko primerjali s slovenskim »onikanjem«. V današnjem času ima vikanje podrejen položaj, saj ima lahko tudi negativno konotacijo. Na primer, če hočemo nekoga skregati, ga ne bomo nagovorili v tikalni ali vikalni obliki. Glede na družbeni položaj se oblika »maga« uporablja med enakovrednimi partnerji, v formalnih situacijah, npr. če se pogovarjamo z učiteljem ali zdravnikom, ni priporočljiva. Oblika »ön« je bolj formalna oblika vikanja in se lahko uporablja v vsaki govorni situaciji.
V madžarskem jeziku obstaja še tretja vljudnostna oblika, to je »tetszikelés«. V slovenskem jeziku ta skorajda ne obstaja. V knjigi Krisztiána Grecsója najdemo zanimivo slovensko ustreznico. Prevajalka Gabriella Gaál je izraz prevedla kot »blagovolite«.

Vljudnostna pravila nehote prekršimo pri nagovorih in poslavljanju, posebej pri pisanju, v e-pošti. V slovenskem jeziku deluje to precej enostavno z nagovorom »Spoštovani« (brez navedbe imena ali naziva nagovorjenega), pri poslavljanju pa običajno uporabimo obliko »Lep pozdrav!«. V madžarskem jeziku moramo biti pozorni na to, da poimenujemo osebo, ki smo jo nagovorili, npr. »Spoštovana gospa docentka doktorica Mira Kranjc Ivič!«. Če pišemo uradno pismo, ne smemo pozabiti na nazive, kot so profesor, docent, doktor itd. Če naslavljamo na ustanovo in ne poznamo ime dotične osebe, navedemo njegov naziv, npr.: »Spoštovani gospod dekan!«. Pri pravopisu bodimo pozorni na to, da, v nasprotju s slovenskem jezikom, vse dele nagovora (z izjemo vezajev) pišemo z veliko začetnico. Na koncu obeh nagovorov zapišemo klicaj, lahko tudi vejico, in tako nadaljujemo besedilo. Druga možnost je nagovor »Kedves«. Njegova slovenska ustreznica je »Dragi/-a!«. To je bolj oseben nagovor, lahko pa ga uporabljamo tudi v uradnih pismih, ko smo z osebo že stopili v stik in želimo postaviti z njo stik, ki je bolj oseben.
Več podobnosti je v obeh jezikih pri poslavljanju. Če smo pismo začeli s »Spoštovani ...« (»Tisztelt …«), zapišemo tudi na koncu po pozdravu »S spoštovanjem ...« (»Tisztelettel ...«), če smo začeli z »Dragi/-a ...« (»Kedves .«), bomo zaključili z »Lep pozdrav ...« (»Üdvözlettel ...«).

Tudi pri vabilih lahko pride do nesporazuma. V slovenščini je dovolj, če kot naslov napišemo »VABILO« in že lahko naštevamo podatke, kdaj, kam, na kakšno prireditev vabimo. Posebnega nagovora ni treba navesti. V madžarskem jeziku je treba pod naslov »Meghívó« napisati nagovor, podobno kot v e-pošti »Spoštovani XY!« (»Tisztelt XY!«). Če je vabilo javno, je uradni nagovor »Spoštovana gospa!/Spoštovani gospod!« (»Tisztelt Hölgyem/Uram!«), kar se v slovenščino prevede s »Spoštovani!«.

Madžarski jezik ne pozna slovničnih spolov. Kljub temu obstajajo pridevniki, katerih raba se veže na spol. Te se mora tujec naučiti, npr. nekaj pridevnikov, s katerimi označujemo moške: nyúlánk, cingár, jóképű, nekaj pridevnikov, s katerimi označujemo ženske: molett, gömbölyded, csinos, nekaterim poklicem dodajamo končnico, s katero tvorimo žensko obliko, vendar to ni povezano s samo slovnično kategorijo (npr. pl. titkár – titkárnő 'tajnik – tajnica', tanár – tanárnő 'učitelj – učiteljica', igazgató – igazgatónő 'direktor – direktorica'). Takšna dvojnost obstaja tudi v slovanskih jezikih.

Tudi pri pozdravu lahko delamo napake. V slovenščini je dovolj, če se pozdravimo z »Dobro jutro!«, »Dober dan!«, »Dober večer!«. Vljuden madžarski pozdrav se glasi »Dober dan želim!« (»Jó napot kívánok!«), kar je tudi v slovenskem prevodu bolj vljudno, čeprav beseda »želim« ni pogoj za vljudnost. Na Madžarskem deluje v uradnih situacija oblika »Dober dan!« (»Jó napot!«) poniževalno, nevljudno; krajšo obliko pozdrava uporabljamo v neuradnih situacijah, s tistimi osebami, s katerimi imamo tesnejše osebne stike.

Osebni pozdrav v slovenščini je »Zdravo!«, njegova madžarska ustreznica je lahko »Szia!«. Kljub temu je slovenska oblika nekoliko bolj uradna, saj lahko z njo vikamo ali tikamo, medtem lahko ko z madžarsko obliko izključno tikamo.